Andrej Saharov – navdih za nagrado

Portret Andreja Saharova
Ruski fizik Andrej Dimitrijevič Saharov (1921-1989), dobitnik Nobelove nagrade za mir leta 1975, je znan predvsem kot izumitelj prve sovjetske vodikove bombe.
Ker je bil zaskrbljen zaradi vpliva svojega dela na prihodnost človeštva, si je prizadeval osveščati ljudi o nevarnostih jedrske oborožitvene tekme. Delni uspeh je dosegel s podpisom pogodbe o prepovedi jedrskih poskusov leta 1963.
V ZSSR so ga obravnavali kot oporečnika in prevratnika. Leta 1970 je ustanovil odbor za varovanje človekovih pravic in žrtev političnih procesov. Kljub vse večjim pritiskom vlade se Saharov ni zavzemal le za izpustitev oporečnikov v lastni državi, temveč je postal eden najpogumnejših kritikov režima in poosebitev boja proti kratenju temeljnih pravic. Leta 1975 je za svoja prizadevanja prejel Nobelovo nagrado za mir.
Sovjetske oblasti so Saharova izgnale v Gorki, da bi omejile njegove stike s tujci. Tam je izvedel, da namerava Evropski parlament ustvariti nagrado za svobodo misli z njegovim imenom. Leta 1987 je Evropskemu parlamentu iz izgnanstva poslal sporočilo, v katerem je dal dovoljenje, da se nagrada poimenuje po njem, in izrazil svojo ganjenost. Nagrado je upravičeno videl kot spodbudo za vse tiste, ki so se tako kot on zavezali boju za spoštovanje človekovih pravic.
Nagrade, ki nosi njegovo ime, ne more ustaviti nobena meja niti meje zatiralskih režimov, podeljuje pa se borcem za človekove pravice in oporečnikom po vsem svetu.