Evropski parlament podpira človekove pravice

Spoštovanje človekovih pravic je ena temeljnih vrednot Evropske unije. Vsaka kršitev teh pravic škoduje demokratičnim načelom, na katerih temelji naša družba, najsi poteka znotraj ali zunaj EU. Evropski parlament se proti kršitvam bori z zakonodajnimi ukrepi, vključno z opazovanjem volitev, mesečnimi razpravami o človekovih pravicah v Strasbourgu in z vključevanjem človekovih pravic v zunanjetrgovinske sporazume.

Poleg tega človekove pravice podpira z letno nagrado Saharova za svobodo misli, ki jo je začel podeljevati leta 1988. Nagrado prejmejo posamezniki, ki so izjemno prispevali k boju za človekove pravice po vsem svetu. S tem se opozori na kršitve človekovih pravic, nagrajenci pa dobijo podporo za svoja prizadevanja.

Finalisti za nagrado Saharova za leto 2019

1. Marielle Franco, Chief Raoni and Claudelice Silva dos Santos 2. Ilham Tohti 3. The Restorers

Oleg Sencov, prejemnik nagrade Saharova za leto 2018

Andrej Saharov

Marielle Franco

Marielle Franco je bila brazilska političarka, feministka in zagovornica človekovih pravic. Ta temnopolta biseksualno usmerjena aktivistka se je zavzemala za pravice žensk, temnopolte mladine, prebivalcev favel in oseb LGBTI v Braziliji; marca 2018 pa so jo v starosti 38 let brutalno umorili.
 
Odraščala je v faveli v Riu de Janeiru. Po magisteriju iz javne uprave na Zvezni univerzi Fluminense je bila od januarja 2017 mestna svetnica Stranke za socializem in svobodo (PSOL) v občinskem svetu Ria de Janeira.

Francova je javno obsojala policijsko nasilje in zunajsodne usmrtitve. Pogosto je poročala o teh usmrtitvah in drugih kršitvah človekovih pravic, ki so jih zagrešili policisti in državne varnostne sile. Tik pred smrtjo so ji zaupali nalogo spremljanja primera, ko so zaradi javne varnosti v Riu de Janeiru posredovale zvezne vojaške sile.

Ko jo je 14. marca 2018 šofer peljal s prireditve v Riu de Janeiru, kjer je bila govornica, sta nanjo iz drugega avtomobila večkrat streljala neznanca in jo ubila. Pri tem sta ubila tudi njenega šoferja Andersona Pedra Gomesa. Marca 2019 so zaradi njenega umora aretirali in pred sodišče privedli dva nekdanja policista.

Čeprav sodi Brazilija glede pravic LGBTI med najnaprednejše države Latinske Amerike in na svetu, in sicer imajo osebe LGBTI od maja 2013 po vsej državi pravico do poroke, se je stanje v zadnjem času zelo poslabšalo, kar dokazujejo številna poročila. Po podatkih organizacije Gay Group of Bahia (GGB), enega najstarejših delujočih brazilskih združenj LGBTI, naj bi v državi leta 2018 umrlo najmanj 420 ljudi iz skupnosti LGBTI), ki so jih ubili ali so storili samomor zaradi homofobije in kaznivih dejanj iz sovraštva. Po podatkih te organizacije je od leta 2011 med osebami LGBT precej več smrtnih žrtev zaradi diskriminacije. Leta 2008 je bilo teh smrtnih žrtev 187, leta 2011 130, leta 2017 pa se je število več kot potrojilo in je tako umrlo 445 oseb.

Chief Raoni

Raoni Metuktire (rojen ok. leta 1930), znan tudi kot poglavar Raoni ali Ropni, je brazilski voditelj staroselcev in okoljevarstvenik. Je eden od velikih poglavarjev nomadskega ljudstva Kajapo v osrčju Amazonije in je postal simbol v boju proti krčenju gozda.

Njegovo ime povezujejo s skrivnostnostjo in močjo ljudstva Kajapo. Rodil se je v vasi Krajmopyjakare, danes imenovani Kapôt, v osrčju brazilske zvezne države Mato Grosso. Pri petnajstih je začel nositi tako imenovani labret, okrasno ploščico v spodnji ustnici, s katero bojevniki pokažejo, da so pripravljeni za domovino tudi umreti. Ploščico postopoma povečujejo in po štirih mesecih vstavijo labret končne velikosti.

Ta karizmatični poglavar že štiri desetletja potuje po svetu in se bori za ohranitev domačega amazonskega deževnega gozda. Zaslovel je, ko je belgijski režiser Jean Pierre Dautilleux o njem posnel dokumentarni film Raoni.

Leta 1989 je v spremstvu pevca Stinga prvič zapustil Brazilijo in prosil za pomoč. Opozarjal je, da s krčenjem tega gozda ne uničujemo le zadnjih indijanskih plemen, temveč ogrožamo prihodnost ljudi po vsem svetu. Dejal je, da vsi dihamo isti zrak, pijemo isto vodo in vsi živimo na eni in edini Zemlji, ki jo moramo vsi varovati. S svojo kampanjo je leta 1993 dosegel svoj cilj: vzpostavljen je bil eden od največjih rezervatov tropskega gozda, ki se razteza čez državi Mato Grosso in Pará.

Leta 2009 je poglavar Raoni ponovno zapustil svoj rezervat. Območje, za katerega se je tako silovito boril, je ponovno ogroženo zaradi projekta za gradnjo jezu Belo Monte. Raoni je začel novo kampanjo in na svojem uradnem spletišču objavil mednarodno peticijo proti predlaganemu projektu v sedmih jezikih.

Zunaj Amazonije Raoni simbolizira boj poslednjih plemen za obvarovanje njihove kulture, ki je neposredno vezana na naravo, torej njihov boj za preživetje. Čeprav se srečuje s svetovnimi voditelji, ostaja skromen in še vedno živi v preprosti koči z le malo stvarmi. 

Claudelice dos Santos

Claudelice Silva dos Santos, okoljevarstvenica in zagovornica človekovih pravic iz brazilske zvezne države Pará, je postala aktivistka, ko sta bila ubita njen brat in svakinja, ker sta se borila proti nezakoniti sečnji in krčenju brazilskega amazonskega pragozda. Tudi sama se bori proti lesnim podjetjem, velikim kmetom in oglarjem, ki se nezakonito okoriščajo z gozdom v Amazoniji.

Claudelice Santos svetu sporoča: „Bodite pozorni na to, kar se dogaja. Nesprejemljivo je, da ubijajo ljudi, ker branijo človekove pravice in se zavzemajo za skupno dobro, za okolje."

Njena sorodnika sta bila dva izmed več kot 1500 ljudmi v 50 državah, ki so jih med letoma 2002 in 2017 ubili, ker so hoteli obvarovati zemljišča, vode, gozdove in druge naravne vire. V nedavni študiji, objavljeni v reviji Nature Sustainability, se je letno število smrtnih žrtev v teh petnajstih letih podvojilo, do umorov pa običajno prihaja v državah, kjer je razširjena korupcija in kjer ni vladavine prava.

Brazilija sodi med države, kjer je življenje okoljevarstvenikov in okoljskih aktivistov najbolj ogroženo. Po podatkih organizacije Global Witness naj bi bilo teh umorov še več, kot kažejo uradni podatki, zlasti na velikih podeželskih območjih Brazilije, kjer je dostop do prometne infrastrukture omejen.




Ilhan Tohti

Ilham Tohti je priznan ujgurski zagovornik človekovih pravic, profesor ekonomije in zagovornik pravic ujgurske manjšine na Kitajskem. Več kot dve desetletji si neutrudno prizadeva za dialog in razumevanje med Ujguri in Kitajci. Zaradi aktivizma je bil septembra 2014 po dvodnevnem monitarnem sojenju obsojen na dosmrtno zaporno kazen. Kljub prestanemu trpljenju se še vedno zavzema za zmernost in spravo.

Znane so njegove raziskave o odnosih odnosov med Ujguri in pripadniki ljudstva Han, odločno pa se zavzema za izvajanje zakonodaje o regionalni avtonomiji na Kitajskem. Tothi je med drugim gostil spletno mesto Uyghur Online, kjer potekajo razprave o ujgurskih vprašanjih. Na tej platformi je redno grajal izključevanje ujgurskega prebivalstva iz razvoja Kitajske in spodbujal ozaveščenost o položaju ujgurske skupnosti v kitajski družbi in o ravnanju z njo. Zaradi vsega tega ga je kitajska država označila za separatista in ga nazadnje obsodila na dosmrtno zaporno kazen.

Za svoje delo je kljub nasprotovanju prejel več nagrad: nagrado PEN/Barbara Goldsmith za svobodo pisanja (2014), nagrado Martina Ennalsa (2016) in mednarodno liberalno nagrado za svobodo(2017). Poleg tega je bil leta 2019 nominiran za Nobelovo nagrado za mir.

Ujguri zadnja leta zaradi svoje edinstvene etnične pripadnosti in verskega prepričanja doživljajo neverjetno represijo kitajske vlade. Od aprila 2017 so več kot milijon nedolžnih Ujgurov samovoljno poslali v prevzgojna taborišča, kjer se morajo odpovedati svoji etnični pripadnosti in verskemu prepričanju ter priseči zvestobo kitajski vladi.

Tohtijev primer odpira nadvse pomembna mednarodna vprašanja in problematiko človekovih pravic: spodbujanje sodobnih islamskih vrednot v odnosu do državnega zatiranja verskih prepričanj, prizadevanja za dialog med muslimansko manjšino in nemuslimansko večino ter avtoritarno državno zatiranje nenasilnega nestrinjanja.




The Restorers

The Restorers je skupina mladenk iz Kenije, ki se z aplikacijo i-Cut borijo proti pohabljanju ženskih spolnih organov. Dijakinje Stacy Owino, Cynthia Otieno, Purity Achieng, Mascrine Atieno in Ivy Akinyi so si nadele ime The Restorers (obnoviteljice), saj želijo obupanim dekletom vrniti upanje.

S pomočjo aplikacije lahko mlada ženska poišče zdravstveno in pravno pomoč, preden jo prisilijo v poseg, pa tudi po njem. Vmesnik aplikacije ima pet gumbov: „pomoč", „urgenca", „prijavi", „informacije o pohabljanju" in „daruj in povej". S pritiskom na prve tri gumbe lahko dekle pokliče takojšno pomoč, poišče center nujne zdravstvene pomoči ali poda uradno prijavo v državah, kjer je ta poseg nezakonit. Aplikacija je bila uvrščena v finale prireditve Technovation Challenge, s katero želijo na področje tehnologije pritegniti več žensk.

Pohabljanje ženskih spolnih organov, ki ga Svetovna zdravstvena organizacija opredeljuje kot delno ali popolno odstranitev ženskih zunanjih genitalij ali drugo poškodbo ženskih spolnih organov iz nezdravstvenih razlogov in je mednarodno priznano kot kršitev človekovih pravic, je doživelo več kot 200 milijonov sodobnih žensk in deklet, vključno s 500.000 ženskami in dekleti v Evropi. Vsako leto več kot trem milijonom deklet grozi pohabljanje spolnih organov, kar pomeni sedmim dekletom na minuto; večinoma jih obrežejo, preden dopolnijo 15 let.

Zaradi tega posega lahko pride do hudih zdravstvenih zapletov in celo smrti. Dekleta, ki so jim pohabili spolne organe, so tudi v večji nevarnosti, da se bodo poročila že v otroštvu in opustila šolo, s tem pa se jim onemogoči, da bi sebi in svoji skupnosti pomagala zagotoviti boljšo prihodnost. Zaskrbljujoče je, da se v nekaterih državah ta postopek izvaja celo pod medicinskim nadzorom in ga opravi zdravstveni delavec. To ni le v nasprotju z medicinsko etiko, temveč predstavlja tudi tveganje, da poseg postane legitimen in se ustvarja vtis, da nima posledic za zdravje.

Globalna prizadevanja so pripomogla k napredku pri izkoreninjanju te prakse in dandanes obrežejo približno tretjino manj deklet kot pred 30 leti. Še vedno pa je zaradi naraščanja prebivalstva težko ohranjati doseženo.

Kako Evropski parlament podpira človekove pravice?

Evropski parlament podpira človekove pravice ne le z nagrado Saharova, temveč tudi s konkretnim političnim in zakonodajnim delovanjem.

Kontakt

GD COMM

Evropski parlament
60 rue Wiertz/Wiertzstraat 60
B-1047 - Bruxelles/Brussels
Belgium
Nagrada Saharova 2019